Močne in samostojne krajevne skupnosti

Krajevne skupnosti danes lahko predlagajo investicije, vendar za večje projekte nimajo zagotovljenega lastnega vira financiranja. Njihova sredstva morajo poleg investicij pokrivati tudi druge stroške delovanja, zato praktično nobena krajevna skupnost nima dovolj prostih sredstev, da bi sama izvedla večjo investicijo. Izvedba projekta v krajevni skupnosti je zato odvisna od tega, ali ga vsakokratni župan vključi v proračun.

Takšen sistem ni pravičen do krajevnih skupnosti in je dolgoročno nevzdržen, saj daje županu preveliko diskrecijo pri odločanju, kateri projekti bodo vključeni v občinski proračun. To lahko privede do zapostavljanja razvoja politično šibkejših krajevnih skupnosti.

Občina mora začeti zagotavljati namenska dodatna sredstva za investicije krajevnih skupnosti, namenjena izključno realizaciji infrastrukturnih investicij, ki jih predlagajo krajevne skupnosti. Sredstva morajo biti razdeljena transparentno, z vnaprej določenimi pravili.

Vsako leto bosta lahko izbrana dva projekta iz dveh različnih krajevnih skupnosti. Občina bo posameznemu projektu namenila najmanj med 30.000 € in 40.000 €.

S tem bomo vsako leto omogočili izvedbo dveh večjih krajevnih investicij, v štirih letih pa ustvarili osem priložnosti za investicije v vseh osmih krajevnih skupnostih. Pri čemer bo število realiziranih projektov po krajevnih skupnostih odvisno predvsem od pripravljenosti sveta krajevne skupnosti pri pripravi in predlaganju investicij.

Takšen sistem je tudi finančno realen. 80.000 € predstavlja manj kot 1 % občinskega proračuna, občina pa že danes v proračunu financira številne srednje velike investicije. Ne gre torej za ustvarjanje novega odhodka, temveč za spremembo načina, kako se del investicijskega denarja razporeja.

Danes lahko krajevna skupnost projekt predlaga. Po novem bo lahko s pripravljenim predlogom projekta tudi neposredno kandidirala za vnaprej zagotovljen občinski investicijski denar.

Cilj ni več denarja za delovanje krajevnih skupnosti. Cilj je več konkretnih investicij v kraje in manj političnega oportunizma o tem, kateri kraj bo prišel na vrsto.

Krajevna skupnost mora biti prostor, kjer imajo krajani možnost neposredno sodelovati pri odločanju o vprašanjih, ki zadevajo njihov vsakdan in razvoj njihovega kraja. Zbor krajanov je eno najpomembnejših orodij neposredne demokracije, vendar je njegova vrednost odvisna od tega, ali se dejansko uporablja.

Zato mora imeti svet krajevne skupnosti jasno in neposredno možnost sklicevanja zbora krajanov za vprašanja, ki sodijo v pristojnost krajevne skupnosti. Sklic ne sme biti odvisen od dobre volje občinske oblasti, ampak mora biti dejanska pristojnost krajevne skupnosti.

Ob spremembi statuta bomo jasno uredili možnost, da svet krajevne skupnosti sam skliče zbor krajanov, kadar presodi, da je za določeno vprašanje potrebno neposredno vključiti krajane. Hkrati bomo spodbujali krajevne skupnosti, da zbor krajanov uporabljajo kot redno obliko neposredne demokracije, ne zgolj takrat, ko pride do konflikta ali večjega problema.

Naš cilj je, da v vsaki krajevni skupnosti ustvarimo okolje, v katerem bo zbor krajanov vsaj enkrat letno postal običajen del lokalnega odločanja. Na njem naj svet krajevne skupnosti predstavi delo in načrte, krajani pa lahko neposredno izpostavijo probleme, predlagajo rešitve in izrazijo svoje mnenje o pomembnih vprašanjih kraja.

Posebej pomembno je, da zbor krajanov ne postane zgolj formalni sestanek brez posledic. Sklepi in ključne pobude zbora morajo biti javno zabeleženi, svet krajevne skupnosti pa mora spremljati njihovo uresničevanje. Tako bo neposredna demokracija dobila tudi konkretne rezultate.

Cilj je preprost: več odločanja skupaj s krajani, več neposredne demokracije in močnejše krajevne skupnosti.

Krajevne skupnosti morajo imeti možnost aktivno sodelovati pri odločanju o vprašanjih, ki zadevajo njihov kraj. Svet krajevne skupnosti mora zato občinskemu svetu, županu in občinski upravi imeti možnost podajati vprašanja, mnenja, pobude in predloge glede razvoja in urejanja svojega območja.

Hkrati mora imeti mnenje krajevne skupnosti večjo težo pri odločitvah, ki neposredno zadevajo njen kraj. Občinski svet bi moral pred sprejetjem odločitve pridobiti mnenje sveta krajevne skupnosti, kadar se odločitev neposredno in pretežno nanaša na območje, pristojnosti, premoženje ali interese prebivalcev posamezne krajevne skupnosti.

Pobudo za pridobitev mnenja krajevne skupnosti bi lahko podal tudi** občinski svetnik**, kadar meni, da je za odločanje o določeni temi pomembno poznati stališče kraja, na katerega se odločitev nanaša. S tem bomo zagotovili, da krajevna skupnost ne bo vključena v odločanje samo takrat, ko se sama odloči za pobudo, ampak tudi takrat, ko občinski svet oziroma njegovi člani prepoznajo, da odločitev neposredno zadeva posamezen kraj.

Svet krajevne skupnosti bi imel za pripravo mnenja 30 dni od prejema gradiva. Če mnenja v tem roku ne poda, lahko občinski svet odloči brez njega. S tem bomo zagotovili, da bo glas krajevnih skupnosti slišan, hkrati pa preprečili, da bi postopek odločanja zaradi neodzivnosti krajevne skupnosti zastal.

Cilj je preprost: o zadevah, ki neposredno zadevajo posamezen kraj, se ne sme odločati brez možnosti, da ta kraj pove svoje mnenje. Krajevne skupnosti morajo biti partner pri odločanju o svojem razvoju, ne le naslov za pošiljanje predlogov občini.

Če želimo močnejše krajevne skupnosti, morajo biti njihove odločitve vidne tudi krajanom. Več pristojnosti in več denarja pomeni tudi več odgovornosti do ljudi, ki jih krajevna skupnost zastopa.

Zato moramo vzpostaviti enoten standard transparentnega delovanja za vse krajevne skupnosti. Vabila na seje sveta krajevne skupnosti in dnevni redi morajo biti javno objavljeni, prav tako zapisniki sej in sprejeti sklepi. Seje svetov krajevnih skupnosti bi se morale snemati, posnetki pa bi morali biti javno dostopni.

Transparentnost se ne sme končati pri zapisniku. Krajani morajo vedeti tudi, kaj se je s sprejetimi sklepi zgodilo. Zato mora biti javno razvidno, kateri sklepi so bili izvedeni in kateri so še v postopku.

Enako mora veljati za denar. Krajevne skupnosti morajo javno objavljati svoje finančne načrte, realizacijo proračuna ter večje izdatke in investicije. Krajani morajo imeti možnost preveriti, koliko denarja ima njihov kraj, za kaj je bil porabljen in kaj je bilo z njim narejeno.

Pri tem bomo izkoristili tudi možnosti digitalizacije. Javno dostopna spletna stran občine mora postati enotno mesto, kjer lahko vsak krajan na enem mestu spremlja delo svoje krajevne skupnosti – od vabila na sejo in zapisnika do sprejetih sklepov, njihove realizacije in porabe sredstev.

Cilj je preprost: krajanu mora biti omogočeno, da vidi, kaj njegov svet krajevne skupnosti dela, kaj je sklenil, koliko je za to porabil in ali je bilo to tudi izvedeno. Večja moč krajevnih skupnosti mora pomeniti tudi večjo odgovornost do krajanov.

Krajevne skupnosti, ki združujejo več naselij, morajo zagotavljati tudi pravično zastopanost vseh svojih delov. Večje naselje ne sme zaradi večjega števila prebivalcev avtomatično dobiti vseh predstavnikov v svetu krajevne skupnosti, manjša naselja pa ostati brez svojega glasu.

Z novelo Zakona o lokalnih volitvah iz leta 2026 se ponovno omogoča oblikovanje volilnih enot znotraj krajevnih skupnosti. S tem se vrača možnost, da se pri volitvah v svet KS zagotovi ustrezna zastopanost posameznih naselij oziroma njihovih delov.

To možnost bomo v Občini Miren-Kostanjevica ponovno izkoristili. V sodelovanju s sveti krajevnih skupnosti bomo tam, kjer bo za to izkazan interes, pripravili predlog delitve krajevne skupnosti na več volilnih enot.

Pri tem ne bomo avtomatično določali volilne enote za vsako naselje. Ureditev mora izhajati iz lokalnih razmer, števila prebivalcev in predvsem potrebe po pravični zastopanosti posameznih naselij.

Takšna ureditev v naši občini ni novost. Miren in Temnica sta v preteklosti že imela več volilnih enot znotraj krajevne skupnosti. Ponovna možnost njihovega oblikovanja zato pomeni, da lahko krajevno demokracijo prilagodimo dejanski poselitvi občine.

Cilj je preprost: vsako naselje mora imeti možnost, da ima svoj glas tam, kjer je za to izkazan lokalni interes. Večje število prebivalcev ne sme pomeniti, da manjši kraji izgubijo možnost neposredne zastopanosti v svetu svoje krajevne skupnosti.