5 krat NE participativnemu proračunu

Praktično vsaka štiri leta ob lokalnih volitvah kandidati za občinski svet in župana ponovno odpirajo idejo o uvedbi participativnega proračuna v naši občini.

Participativni proračun je oblika odločanja, pri kateri občanke in občani predlagajo investicijske projekte, nato pa z glasovanjem izbirajo, katere naj občina izvede. V Sloveniji je Mestna občina Maribor prvi pilotni projekt izvedla leta 2015 v mestni četrti Radvanje, Občina Ajdovščina pa je leta 2016 kot prva v celoti izpeljala postopek, od zbiranja predlogov do izvedbe izglasovanih projektov.

Od takrat se je participativni proračun razširil v številne slovenske občine. Po podatkih, ki jih je avgusta 2026 objavil Dnevnik, ga je v tekočem mandatu izvedlo 68 občin. Vendar ga ne nadaljujejo povsod. Na Jesenicah in v Radovljici so se odločili, da ga za zdaj ne bodo izvajali, med razlogi pa so navedeni nizka udeležba, zahtevnost postopka in težave pri pravočasni izvedbi nekaterih projektov.

To ne pomeni, da je participativni proračun povsod neuspešen. Pomeni pa, da njegove uvedbe ne smemo razumeti kot samoumevne izboljšave delovanja občine.

Sam uvedbe participativnega proračuna v njegovi običajni obliki ne podpiram. Menim, da bi bilo treba v naši občini prednost nameniti drugačnemu modelu razdeljevanja investicijskih sredstev, ki bi krepil krajevne skupnosti in omogočal bolj enakomeren razvoj vseh naših krajev.

Kako deluje participativni proračun?

Participativni proračun je praviloma ločen del občinskega proračuna, namenjen projektom, ki jih predlagajo občanke in občani, o njihovi izbiri pa odločajo prebivalci z glasovanjem. Raziskava slovenskih občin za obdobje 2015–2021 je pokazala, da so občine za takšne projekte v povprečju namenjale manj kot en odstotek vseh letnih proračunskih odhodkov.

Za ponazoritev vzemimo 70.000 evrov, kolikor bi po moji oceni lahko znašal takšen sklad v naši občini.

1. Majhna sredstva in velika razdrobljenost pomenijo majhne projekte

Če 70.000 evrov razdelimo med deset različnih projektov, vsakemu pripade približno 7.000 evrov. Takšen znesek omogoča izvedbo predvsem manjših ureditev, ne pa večjih investicij, ki bi dolgoročno pomembneje izboljšale infrastrukturo v posameznem kraju.

To potrjujejo tudi izkušnje slovenskih občin. Raziskava 518 projektov, izbranih za izvedbo v letih 2021 in 2022, je pokazala, da je bilo 45,6 % projektov povezanih z javno infrastrukturo, 28,2 % pa z rekreacijsko infrastrukturo. Med primeri so ureditve javnih površin, postavitev klopi in košev za odpadke ter ureditev sprehajalnih poti.

Takšni projekti niso nujno nepomembni. Manjša ureditev lahko prebivalcem posameznega kraja veliko pomeni. Vendar lahko krajevne skupnosti takšne manjše projekte že zdaj financirajo iz lastnih proračunskih sredstev.

2. Delitev sredstev med naselji ne bo pravična

Občina Miren–Kostanjevica obsega osem krajevnih skupnosti in 15 naselij, ki se med seboj razlikujejo po velikosti, številu prebivalcev in potrebah.

Če bi o vseh predlaganih projektih glasovali prebivalci celotne občine, bi imela naselja z večjim številom glasovalcev praviloma prednost. Prav tako bi lahko bolje organizirane skupine lažje zbrale podporo za svoje predloge.

V takšnem sistemu bi lahko več projektov dobila večja naselja, na primer Miren ali Bilje, medtem ko bi manjši kraji ostali brez sredstev. To ni neizogiben rezultat vsakega participativnega proračuna, je pa tveganje, ki ga je treba upoštevati pri oblikovanju pravil. Ena od rešitev je delitev občine na območja, na primer na dolino in Kras. Toda tudi takšna razdelitev ne odpravi istih težav.

Če želimo zagotoviti enakomeren razvoj vseh krajev, zakaj bi sredstva najprej delili z glasovanjem in nato iskali načine, kako popraviti neenakomerno porazdelitev?

Pravična razdelitev investicijskih sredstev mora biti izhodišče sistema, ne pa težava, ki jo rešujemo šele po glasovanju.

3. Rezultati glasovanja ne bodo odražali potreb prebivalcev

Pri participativnem proračunu o razdelitvi dela javnega denarja odločajo tisti, ki predlagajo projekte in se udeležijo glasovanja. Toda kdo so ti ljudje in ali njihove izbire predstavljajo potrebe celotne občine?

Izkušnje drugih občin kažejo, da je udeležba lahko zelo različna in da sčasoma upada, tudi pod 4 %.

Poleg tega število glasov ne pove nujno, kako pomemben je posamezni projekt za širšo skupnost. Predlog lahko dobi veliko podporo, ker ga je enostavno predstaviti in ker se okoli njega zbere dobro organizirana skupina. Projekt, ki rešuje manj opazen, vendar pomemben problem, lahko ostane v ozadju.

4. Ne smemo oslabiti vloge krajevnih skupnosti

Eden ključnih pomislekov pri uvedbi participativnega proračuna je njegov vpliv na vlogo krajevnih skupnosti. Te se lahko sčasoma nadomestijo z vaškimi skupnostmi, ki imajo ožje področje delovanja in nimajo lastnih proračunskih sredstev.

Vendar krajevna skupnost ni zgolj organ, ki občini posreduje predloge za investicije. Je organizacijska enota, ki povezuje krajane, društva in druge lokalne organizacije, pomaga pri organizaciji prireditev ter sodeluje z občinsko upravo pri reševanju lokalnih težav.

Naše krajevne skupnosti morajo ostati prostor, kjer se oblikujejo lokalne pobude, usklajujejo potrebe in gradi povezanost med prebivalci.

5. Participativni proračun zahteva precej administrativnega dela

Za izvedbo participativnega proračuna ni dovolj zgolj zbiranje predlogov in organizacija glasovanja.

Občinska uprava mora vzpostaviti pravila postopka, obveščati prebivalce, preveriti pristojnost in izvedljivost predlogov, oceniti stroške, preveriti lastništvo zemljišč in potrebna dovoljenja ter pripraviti glasovanje. Po koncu postopka mora spremljati izvedbo izbranih projektov, obveščati javnost in reševati morebitne zaplete.

To zahteva čas zaposlenih, jasno organizacijo dela in ustrezno digitalno podporo.

Izkušnje drugih občin kažejo, da se težave ne končajo z glasovanjem. Poleg tega obstaja bojazen, da bi stroški uvedbe in izvajanja participativnega proračuna lahko presegli znesek sredstev, ki bi se z njim razdelila.

Alternativa obstaja: okrepimo krajevne skupnosti

Nasprotovanje participativnemu proračunu ne pomeni nasprotovanja večjemu vplivu občank in občanov na razvoj naših krajev. Menim pa, da moramo izbrati takšno ureditev, ki bo ustrezala posebnostim naše občine in zagotavljala pravičnejše možnosti za vse krajevne skupnosti.

V programu naše liste in tudi v svojem osebnem programu za prihodnji mandat zato predlagam uvedbo namenskega investicijskega sklada za krajevne skupnosti.

Predlagam, da bi občina vsako leto zagotovila sredstva za izvedbo dveh investicijskih projektov v dveh različnih krajevnih skupnostih. Za vsak projekt bi bilo namenjenih od 30.000 do 40.000 evrov, kar pomeni skupno od 60.000 do 80.000 evrov letno.

Takšen sistem bi v štirih letih omogočil osem priložnosti za izvedbo investicij, predvidoma po eno v vsaki od osmih krajevnih skupnosti. S tem bi krajevnim skupnostim omogočili izvedbo večjih projektov, za katere danes nimajo dovolj razpoložljivih sredstev.

Sistem bi moral temeljiti na jasnih in vnaprej določenih merilih, preglednem izboru projektov ter obveznostih krajevnih skupnosti, da predlagane projekte ustrezno pripravijo. Tako bi ohranili odgovornost za razvoj kraja, hkrati pa zagotovili namenski vir financiranja.

Razlika med obema pristopoma je bistvena: pri participativnem proračunu sredstva razdeljujemo glede na rezultate glasovanja o posameznih predlogih, pri namenskem investicijskem skladu pa vzpostavimo vnaprej določeno možnost financiranja večjih investicij prek krajevnih skupnosti.

Ne potrebujemo novega mehanizma odločanja. Potrebujemo predvsem boljši sistem, ki bo krajevnim skupnostim omogočil, da svoje potrebe pretvorijo v izvedljive projekte.

Moje stališče je zato jasno: ne participativnemu proračunu v njegovi običajni obliki, da pa močnejšim krajevnim skupnostim, namenskim investicijskim sredstvom in bolj enakomernemu razvoju vseh krajev v naši občini.